Vertikalna Smer

Delitev navzgor-navzdol je ena prvih izkušenj, tako rekoč arhetipska lastnost, ki se obeležena s simboličnim pomenom pojavi na začetku različnih civilizacij. Hkrati pa moramo vedeti, da vertikalna linija ni samoumevna ali kar avtomatična, češ, saj kot ljudje itak na noge gledamo “dol”. Od začetkov razvitih civilizacij v Egiptu, v Sumeriji in Babiloniji, na Kitajskem, med Inki in Maji v Ameriki, ima vertikalna linija izrazito hierarhičen značaj. »Gor« ni isto kot »Dol«. Gor je več, dol je manj. Zgoraj je popolnejše, spodaj je slabše. Ta kvalitativna razlika se pojavi v antični filozofiji in religiji, njen pomen ohranjajo krščanski zvoniki, islamski minareti. Na nerešljivo vprašanje zgodovinarjev – kaj pomenijo egipčanske piramide?, lahko odgovorimo: pomenijo preprosto to, da so. Da obstaja vertikalna smer zgoraj-spodaj, višje-nižje. Ta smer obstaja povsod, na zemlji, v vesolju, v človeku.

Plezalec podzavestno sledi temu klicu, vzpenja se preko strmih sten, ledenih žlebov ali celo pomrznjenih slapov v pravi igri slepečih kristalov, ki jih ustvarjata voda in zimska narava. Plezanje po ledenih slapovih je najbrž nekaj najlepšega, kar si plezalci dovolijo. Prava igra z biseri, podobna asketskim iskram življenja v zaostrenih pogojih, ki so toliko vrednejše prav zato, ker se pojavljajo v težkih razmerah snega in ledu. Pomislimo na radožive primere polarnih živali, na dobrodušnega pingvina, severnega medveda, polarno lisico, zimskega zajca in hermelina, kako drugačne in dragocenejše so te živali v primerjavi s tropsko džunglo. Prav zato, ker jih je malo in jim ni lahko preživeti polarno zimo, jih znamo videti in smo jih veseli. Podobno izkušnjo doživiš na konicah cepinov v ledenem slapu, med ošiljenimi svečami in kristali. Popolna igra naravnih elementov, kjer si sam skoraj v drugi vlogi, pa vendar na čistem robu med ledom in zrakom. Občutek vzpenjanja po ledu je čisto poseben. Ni oprimkov za konice prstov, goro čutiš pa skoraj še globlje, v njenem zimskem spanju.

Vzpenjanje po steni, v skali, ledu, po snegu, ni le slučajno navdušenje nad športom, ki se je v modernih razmerah lahko uveljavil. Gre za veliko globlji, bolj primaren arhetipski klic, ki so ga stare tradicije manifestirale s podobo gore, simbolom lestve ali drevesa. Vsi trije simboli so si ekvivalentni. “Na poti, da bi našel ženo, se je Jakob ulegel, dal kamen pod vzglavje in zaspal. Sanjalo se mu je, da vidi veliko lestev, ki se z zemlje vzpenja do neba, po njej pa so hodili angeli gor in dol.” Kaj pomeni lestev? Pomeni možnost stika dveh svetov; možnost ustvarjanja. Preseganje navidezne realnosti v dolini. Angeli, ki se spuščajo in vzpenjajo po lestvi, pa so človeške misli, ustvarjalna energija, ki omogoča stik obeh svetov. V tradicionalni kulturi simbolov se je podoba lestve živahno razvijala in se ohranila do danes z mnogimi pomenskimi odtenki, na primer glede stopničk, ki jih človek mora preseči. Te pomenijo stopnjo notranjega zorenja. Slučaj ali tudi ne, alpinisti se pogovarjajo v podobnem jeziku: o težavnostnih stopnjah, z vsemi mogočimi odtenki, ki jih samo oni razumejo. Če kdaj prisostvuješ njihovim pogovorom, denimo v kakšnem bivaku enkrat pozno jeseni, ko se ob ognju greje čaj in je časa dovolj, se pogovor, ali je bil neki raztežaj V+ ali VI-, zavleče do jutranjih ur.

Morali bi reči: najbrž so v vseh dobah živeli ljudje, ki so poznali višino in znali zreti v globino. Zidarji, postavljalci zvonikov, mornarji na karavelah, gamsji stezosledci. Nikoli jih ni bilo veliko. To vednost, ki se danes izgublja bolj kot si mislimo, ohranjajo plezalci v stenah. Morda je ena od njihovih nalog tudi ta: da človeštvu ohranijo spretnost gibanja nad praznino.

Besedilo: Igor Škamperle; fotografije Matej Mejovšek