Outdoor Aktivnost, Turno Smučanje

Smučanje s Triglava

Triglav je močan narodni simbol, je naša domača gora, ki je vredna vsega spoštovanja. Je najvišja skalna gmota Julijskih Alp. Je dobro prevrtana in naložena z železjem ter zaradi tega tudi oblegana gora. Ničkolikokrat je upodobljena kot filmska kulisa in uporabljena za številne narodove in narodne akcije. Triglav je s svojo višino prava “valilnica” snega in zato zanimiv alpinistično-smučarski cilj. V smučarskem smislu je precej zahtevna gora, saj le redkokdaj ponudi ugodne razmere in prav nobene smučarske linije, ki se začne na vrhu gore, pri Aljaževem stolpu, ne gre podcenjevati.

Pravzaprav imam to srečo, da je moj pogled na najvišjo goro stalen. Od doma in tudi iz službene pisarne imam na voljo celodnevno ogledovanje vzhodne – da, te bolj smučarske – strani gore. Po vzhodnih vesinah, ki jih opazujem vsak dan, smo tik pred napovedano pandemijo z Andražem in Binetom tudi smučali.

#triglav #2864m #fluckski #steepskiing #outbaseshop

Dan pred spustom smo se zbrali na Kredarici. Zaradi družinskih obveznosti sem prišel tja gor sredi noči. Noč je bila jasna, s čudovito, skoraj mistično svetlobo, ki jo je nudila močna luna. Ta me vedno spomni na hčerko, ki je dobila ime po njej, saj je bila na dan njenega rojstva polna.

Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj. Sledila je priprava z nekaj še kako potrebnimi šalami, a tudi resnih obrazov, ko je tekla beseda o taktiki in potrebni opremi ni manjkalo. Smučarska oprema je v zadnjih letih, kar v desetletju, izjemno napredovala, tako zelo, da je smučanje v gorah postalo res užitek. Široke in lahke smučke, a kljub temu ravno prav trde, vrhunske kakovosti, omogočajo zares tekoče in udobne zavoje. V zadnjih sezonah sem na primer zmanjšal težo smučarske opreme za štirideset do petdeset odstotkov. Vsa industrija stremi k lažjemu, kakovostnejšemu in uporabnejšemu. Jasno kot beli dan pa je, da je smučarsko znanje še vedno osnova za varne smučarske užitke.

Ura je bila 6:30, ko smo brez hitenja na smučeh prečili pod vzhodno steno. Leto dni pred tem sem bil v ekipi štirih, prav tako pod to steno, a smo se zaradi slabe snežne zalitosti obrnili in smučali čez Prag v dolino Vrata. Letos je bila stena videti lepše zalita, a daleč od časov, ko se je še smučalo v pobeljeni Triglavski glavi. Pod steno smo se odločili za smučanje po vzhodnih vesinah. Vzpon s cepini v rokah je lepo napredoval in stena je bila videti res zračna in polna dinamičnih prehodov. Čez čas smo se znašli na severnem grebenu, ki je bil dodobra spihan, odprt, kot se za greben spodobi, in precej skalnat. Precej resno sem se vprašal, ali bo sploh mogoče smučati po njem. Ne vem zakaj se mi je sploh porajala ta misel, ko pa sem vedel, da sem podobne in celo težje detajle že večkrat presmučal. Najbrž zaradi spoštovanja do naše najvišje in najpomembnejše gore.

Vsi trije dojemamo smučanje kot resno dejavnost, zato vsako sezono začnemo s prvimi zavoji sezone že nekje na začetku novembra. V gorah ponavadi letno zarišem nekje med štirideset in petdeset kompleksnih smučarskih linij in k temu dodam približno deset dni tako imenovanega iskanja občutkov na smučišču. Vsi v družini radi smučamo in osrečuje me, kadar lahko skupaj preživljamo čas na zasneženih pobočjih gora.

Na vrhu Triglava sta nas pričakala brezvetrje in čudovit razgled na okoliške vršace. Vsak zase smo si vzeli čas za pripravo na spust. Pomembno je, da se za take stvari pripraviš tako tehnično kot tudi duševno in psihično. Da pregledaš alpinistično in smučarsko opremo, premišljeno razporediš opremo na plezalnem pasu, jo smiselno zložiš v nahrbtnik, ustrezno vpneš smučarske čevlje v vezi, preveriš čelado, cepin, vponke … Skratka, veliko malenkosti, ki pozneje vplivajo na zaupanje vase, v opremo, na kakovost spusta in posledično seveda varnost. Vsi trije razumemo pomembnost alpinistične in smučarske opreme in namenjamo tem “malenkostim” veliko pozornosti. Iščemo le najboljše rešitve in jih tudi sami radi uvajamo, da je smučanje lažje, tekoče in varnejše.

Po nekaj kratkih ogrevalnih zavojih in kontroliranem drsenju na južno stran gore smo bili pripravljeni za spust. Bine ima izredno voljo in velik smisel za videoprodukcijo, zato si je, kot po navadi, na čelado namestil videokamero. Najbrž bi brez njegovega videa, ki ga je odlično posnel in zmontiral, objavili le nekaj fotografij in »selfijev« in ljudje bi komentirali: “Glej norce, spet se nastavljajo”, tako pa so gledalci dobili pravo kost za glodanje. Komentarji so bili tudi taki: “Glej norce, kaj počnejo! A jim je treba?!” Kakor koli, v vsakem primeru smučar in alpinist, žal, postane norec. Sam nikoli nisem smučal ali plezal, da bi me posledično videlo 60.000 ljudi, a iskreno povedano, nimam nič proti temu.

Spust je sprva potekal po ostrem in spihanem severnem grebenu. Bili smo pazljivi, na določenih delih smo drseli s smučmi, na enem delu grebena smo se celo kobacali čez skale, v največji meri pa smučali v poševnem smuku. Tehnično najtežji del spusta je bil prehod z grebena na vzhodne vesine. Na tem delu je bilo treba zapičiti cepin v ledeno podlago, da smo se počutili bolj suverene. V zgornjem delu vzhodne stene nas je pričakal dober, mehak sneg, ki ga sonce v tem zaprtem delu še ni našlo. Sledila je dolga prečka na odprt in izpostavljen del stene. Ta del smo presmučali v tehnično zahtevnih zavojih, tako imenovanih zavojih s poskokom, in z določenim bočnim drsenjem. Malce sem presenetil samega sebe, saj sem mislil, da bom smučal lažje, lahkotnejše, a mi osončena podlaga ni najbolj dišala, preprosto si nisem zaupal, kot bi si moral.

Spust smo opravili kot usklajena skupina in smučali v sekcijah, kar pomeni, da se je prvi smučar spustil od začetne točke do naslednje smiselne in varne točke v steni, druga dva pa sta mu sledila. Včasih je taka sekcija lahko dolga le nekaj zavojev, drugič nekaj sto višinskih metrov. To je skoraj edina skupinska taktika, ki na tako zahtevnem, razgibanem in pokončnem terenu prinaša uspeh in vpliva na varnost spusta. Zadnji del stene nas je pričakal z boljšo podlago, kar je pomenilo tudi hitrejše smučanje. Ko smo dosegli vmesni greben, ki vodi v znameniti Mullerjev kamin, smo spoznali, da smo zmogli neprekinjeno smučanje z vrha Triglava na ledenik pod Kredarico, in to kljub slabim razmeram.

Smučanje s Triglava ni nekaj, kar bi človek naredil prav vsak zimski dan. Teren je pokončen, strm, smučanje pa zahtevno, še posebej, kadar gre linija z vrha gore in se zavoji začnejo pri Aljaževem stolpu. Našo najvišjo goro je treba skrbno opazovati, spremljati razmere in izbrati ustrezno taktiko.

Drži, spustov s Triglava je bilo že nekaj, a v zadnjih zimah je to prej izredna redkost kot pravilo. Tudi sam sem že neuspešno smučal na južno stran gore in lani poskusil na vzhodni strani, a šele v tretje mi je uspelo. Kljub slabšim razmeram je bil to pravi smučarski spust z vrha. Vesel sem, da sem to doživel z Andražem in Binetom, ki nista le odlična smučarja in gornika, ampak tudi izredna človeka. Nič ni dano, vse je prigarano in tudi ta smučarski spust nam je uspel zaradi bogatih izkušenj, znanja in izjemne volje.

Besedilo: Matej Mejovšek; Fotografije: Bine Žalohar

Back to list

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.